»Če doma jim dobro ni, žerjavi se čez morje vzdignejo …«

F. Prešeren, Lepa Vida

Slovenci smo čuden narod. Skoraj vse življenje ostanemo na istem mestu, načeloma ne menjavamo stalnih prebivališč. Smo navezani na dom, in celo če nas premaga hrepeneč pogled čez ocean, zmeraj sanjamo o vrnitvi ter se, večinoma, tudi vrnemo. Hkrati pa nikoli nismo zadovoljni s tem, kar imamo doma. To so osnovne poteze, ki jih povzemajo tako ljudske različice lepe Vide kot tudi Prešernova prepesnitev in vse njene naslednice različnih oblik.

»Mornar, gorje ti bodi,
zato, ker ti si ločil
od mladega me moža,
od malega me sina!«

Lepa Vida, Rezija

Po zapisu iz l. 1962 v verzih v knjižno slovenščino prepesnil Milko Matičetov.

Lepa Vida je v osnovi ljudska pesem, ki jo poznajo skoraj vse slovenske pokrajine, zato tudi lepe Vide Prvega odra iščejo navdih v ljudskem. Čeprav ponavadi (tudi pri Prešernu)  postavljena na Dolenjsko, je naša Lepa Vida našla dom v Reziji, v pokrajini, izolirani od matičnega slovenskega prostora, kjer se je ohranilo edinstveno ljudsko blago, ki bi mu na prvi pogled težko pripisali kaj skupnega z laičnimi pojmi o slovenski ljudskosti.

Govor, grleni način petja, pesmi, plesi in stilizirana oblačila označujejo družbo, katere del je lepa Vida. Na prvi pogled je enaka drugim, a ko zapre oči, se svet spremeni v sanje. Poštar postane zamorec, Benečan, vitez na belem konju ali na ladji z belimi jadri, ki jo odpelje v svet. Daleč stran je ljubljenka španskega dvora, a tudi tam le ena izmed mnogih, še zmeraj tarča napadov tropa deklet, (spet) tujka.

Rezijanke pa medtem doma še zmeraj čakajo na pisma svojih mož, vedno potujočih trgovcev in krošnjarjev, so živahne, a delovne ženske. Seveda je med njimi vse več takih, ki si želijo z beneškimi jadri čez morje, v svet. Z leti jih je odšlo vedno več in zaradi teh odhodov danes skoraj na vsakem delu sveta srečamo Slovenca. Vsak pa se, tako kot lepa Vida, v zahajajočem soncu sprašuje, kako je njegova domovina.

Andreja Kovač