Uroš je svoje telo odel v risalne žebljičke, glavo je vpel v črno tkanino, pritrjeno na lok glavnega portala, prav tako je v črnino odel noge in tkanino pritrdil s kamenjem. Telo, ujeto v blago in kovino srebrne barve, je vabilo v notranjost Avle. Obiskovalci so se povzpeli po stopnicah, posutih z ogrizki jabolk, če so hoteli vstopiti, so se morali ogniti gibajočim se rokam in zlovešče bleščečim žebljičkom.

V notranjosti je Silvija razstavila svoj mali svet, svet poln domišljije, svet, ki je ujet v škatlo, ki je nekdaj služila novim čevljem, zdaj pa je spremenjena v interier, v katerem živi drobno dekletce, v katerem živi mačka, ki nam pokaže brazgotino na svojem trebuščku, brazgotino, ki je nastala zaradi kirurškega posega, čemurkoli je že ta služil, interier, ki je spremenjen v pravljični svet modrih škrtatov ali smrkcev. Prenapolnjen je ta svet, prenapolnjeni so ti drobni interierji. Vsi drobni detajli so nezadržno vabljivi in ljubki, hkrati so neopisljivo strašljivi in grozeči. Vabijo in ko privabijo, te tam nekje znotraj stisne, po telesu zmrazi in oblije. Vsaka barvna ploskev, črta ali pika, vsak košček blaga, vrvi in vsaka drobna igla so tukaj zelo premišljeno in skrbno postavljeni na svoje mesto. Zelo čisto, urejeno je življenje v teh majhnih svetovih, a hkrati je zelo tesno. So kot tiste prijetne sanje, ki jih v nekem trenutku želiš prenehati sanjati in se z muko in na silo zbudiš, tako da zdaj že v budnem stanju ostane nek tesnoben občutek. So kot tiste televizijske risanke in pravljice, ki jih bereš in te nezadržno vlečejo v svoj magični svet. Ne želiš in ne moreš odložiti knjige, ne moreš preklopiti kanala. Potem se pa spomniš, da bo risanke enkrat konec, da se bo njen čas iztekel in na TV bo naenkrat neka reklama za bogve kateri izdelek. S knjigo je podobno kot s sanjami – prisiliti se moraš, da jo odložiš. Na silo se moraš odtrgati, iztrgati iz sveta, ki si si ga ustvaril vzporedno s svojim realnim telesnim bivanjem.

Če se je obiskovalec petkove otvoritve želel umakniti Silvijinim svetovom, si je moral pot enako kot ob vstopu ponovno izboriti mimo Uroševega bodečega telesa, po stopnicah, med ogrizki. Druga možnost mu je bila ponujena z vrati, ki vodijo na šolski hodnik. Hodnik pa je na ogled ponujal Marisine risbe.

Marisa je svojo pot izobraževanja v srednji šoli šele začela, zanjo se je zaključilo prvo leto. Likovno izpovedni izraz, ki ga ponuja na ogled, pa je presenetljivo podoben razmišljanju obeh starejših dijakov. Njena risba je izredno natančna, premišljena, mestoma žametno mehka, drugje spet kovinsko trda. Prefinjena milina njenih oblik boža gledalčevo oko, medtem ko se vsebina upodobitve zarije globoko v zavedanje in zadene tisto drobno, najdrobnejše mesto, ki je bilo morda že kdaj ranjeno, ali prikliče v spomin tisto zgodbo, ki si jo hotel in je hkrati nisi želel pozabiti.

Dejanja vseh treh, Silvije, Uroša in Marise so zaokrožili dijaki, ki so predstavili gibalno-govorni eksperiment Metamorfoze ljubezni. Videnje ljubezni so poskušali izraziti z gibom in besedami antičnega pesnika Ovidija, ki je iskala pot ali vez med antično percepcijo in njeno sodobno različico. Tako se je dogajanje v petek zvečer zaokrožilo.

Vstop v šolo poudarja rek Per aspera ad astra. In res je, včasih je v šoli zelo hudo in občutek imaš ne samo, da je koža pretesna in glava premajhna, temveč da sta njeni notranjosti posajeni z žeblji. Izstop iz šole označuje rek Finis coronat opus. Ogrizki jabolk so zdaj lahko videni kot znanje, ki si ga zaužil. Popolnost, ki jo zdaj prebavljaš in predeluješ v svojem spominu. Hkrati ti ogrizki niso le smrdljiva smet, ravno nasprotno. V svojem jedru vsebujejo tisto najbolj sveto – drobne koščice, ki nudijo novo rojstvo in novo življenje. Ljubezen je osnovno gonilo ali kot piše na stropu Avle Amor magister optimus, in ljubezen v vseh svojih različicah nauči največ.

Morda je pomemben podatek, da so dijaki, ki so nam petkovo dogajanje, pripravili tako dijaki Prve kot tudi II. gimnazije. Projekti niso bili v naprej vsebinsko usklajeni. In zanimivo je, da so se spojili v enovito celoto. Celoto, ki je predstavila mladega razmišljajočega človeka, ranljivega, po znanju hrepenečega in željnega vedno novih in novih spoznaj, ki ravno takrat, ko so navidezno najbolj boleča, enako kot ljubezen, dajo in naučijo največ.

Nataša Smolič