"Kot šivi, ki preraščajo razpoke na sliki, da te ne zevajo z zidov, vodim
prepletanje v prostor izven. Iščem sledi, da odtujena bela galerija postane
moj presek."

                                                                                                Nina Šulin

”MARGINALEN PROCES” NINE ŠULIN – ŠIVAM GALERIJO

   Ideja za t. i. Procesualno-konceptualistični performans ima izhodišče v študijski nalogi z naslovom Marginalno. Svoje razmišljanje o pomenu besede je prenesla v smisel percepcije. Ko slika ali ustvarja, ima v ateljeju zmeraj prižgan radio, vendar jo delo  prevzame do te mere, da radijskega zvoka ne zaznava – ali pa se svojih zaznav tekom dela ne zaveda. Slika nastaja, radio igra … Je res možno, da trenutna melodija nima nikakršnega učinka na nastajajoče delo? S tem vprašanjem se je poigrala tako, da je med delom radijsko dogajanje posnela na kaseto, jo kasneje poslušala in vsako besedo prepisala na rob slike. Tako je obrobno dogajanje v ateljeju postalo ključni element končnega likovnega dela. Sliko je postavila diagonalno v prostor in gledalca v prvem planu soočila s prepisom marginalnega radijskega dogajanja. Rob slike in njena hrbtna stran, kjer so vidni šivi in zakovice, ki platno napenjajo na lesen okvir, zdaj postanejo enakovreden del končne podobe, ki je do nedavnega zasedala le gladko površino napetega platna. Zgodba pa se s tem obratom šele začenja. Kaj je pravzaprav tisto, kar je obrobno v likovnem delu? In kaj je torej jedro oziroma središče ustvarjalnega procesa?

Plastenje barv in kolažiranje slikovne površine le-tej spreminja tradicionalno dvodimenzionalnost in ji daje tretjo dimenzijo. Isto se zgodi tudi v obratnem postopku, ko slikar v platno zareže, ustvari rano in vpogled ”v sliko”. In prav palimpsestnost je zakladnica zgodb, pomenov in vsebin, po kateri domišljija neutrudno brska. Mnogo je zgodb, ki jih je slika pripovedovala, še več je interpretacij teh istih zgodb in mnogo jih je, ki se bodo pronicljivemu umu opazovalca šele porodile.

   Nina je v svojih slikah ubrala obe poti. Sliko razreže, jo ponovno sestavlja in šivi postanejo obrisne linije ali konture abstraktnih podob, ki v živobarvni površini prikličejo v spomin svinčene spojke slikanih oken. V okviru udejanjanja zamisli v Avli je postal šiv, ki je bil prvotno le funkcionalni del hrbtne strani slike, ne le osrednji element njenih podob, temveč je slikovno površino prerasel in se kot pajkova mreža razbohotil po prostoru razstavišča. Marginalno ali obrobno je postalo osrednje. Galerija ali glavna veža šole z belino svojih sten, s tihoto latinskih rekov, z glasnostjo v njej trenutno bivajočih, ki med odmori hitijo skoznjo, ponuja nasprotujočo si dvojnost ali dihotomijo Nininemu delu. Prostor, prepreden z volnenimi nitkami, je nenadoma je izgubil njemu lasten zvok. Postal je izredno tih. Tanke niti imajo neizmerno moč vzbujanja pozornosti in še tako neobčutljiva duša se ob njih zdrzne, vsaj za trenutek postoji.

   Nina Šulin je absolventka Likovne umetnosti Pedagoške fakultete v Mariboru. Predtem je bila dijakinja Prve gimnazije Maribor in je že v najstniških letih  izražala veliko navdušenje za likovno ustvarjanje ter umetnost nasploh. Zadnji dve leti intenzivno sodeluje z likovno delavnico Prve in II. gimnazije, ki ju vodi profesorica Natalija R. Črnčec. Dijake usmerja, vzpodbuja, hkrati se z njihovim entuzijazmom vzajemno napaja. Je soustvarjalka več performansov, ki so jih dijaki obeh gimnazij izvedli v okviru šol in s katerimi so jih k sodelovanju povabili v Umetnostno galerijo Maribor.